Kako sem spoznala in se zaljubila v viseči pas

  • od

Opis moje poti od Slovenije do Indonezije – od medijev do joge – in kako je viseči pas obrnil moje življenje na glavo, v dobesednem in prenesenem smislu. 😉

Viseči pas je moja velika, naravna in prepričana sem, da tudi namenjena ljubezen. Od številnih/raznolikih zanimanj v življenju (od nekdaj sem bila radovedno dekle), me je pot vodila preko dela v medijih do povsem nove poti/poslanstva – joge in vsega okoli nje. Viseči pas je prekrižal mojo pot po naključju (ki jih v življenju ni 😉 ) in postal neskončno sredstvo mojega veselja in kreativnosti, na vseh nivojih.

V tokratnem blogu na kratko o tem, kako sem ga spoznala ter zakaj sem se vanj tako zaljubila:

Televizijski svet, potovanje in selitev v tujino – srečanje z jogo

Kar nekaj let je kazalo, da bomo moj končni “dom” postali mediji. Javno nastopanje in televizija sta me privlačila od mladih let. Pri 14ih sem spoznala lokalni radio in televizijo, o medijih sem se kasneje fakultetno izobraževala (sem dipl. komunikologinja in mag. novinarskih študij) in delu na “resnih” televizijah (največji komercialni in nacionalni TV) posvetila tudi šest let. Od ustvarjanja “show” oddaj (Slovenija ima talent, Kmetija, Big Brother, Supermodel Slovenije), do vsebinsko drugačnih žanrov kulturnih, razvedrilnih in znanstvenih vsebin (Poletna scena, Ugani, kdo pride na večerjo, Misija Evrovizija, Ugriznimo znanost).

snemanje Blescice
intervjuji s tekmovalci šova Slovenija ima talent

Izčrpana od prekomernega dela in urnika, kjer prostora za kaj drugega kot delo ni bilo, sem se odločila, da izpolnim svojo dolgoletno željo: potovanje v Avstralijo. V 4-mesečno potovanje sem poleg Avstralije priključila še Indonezijo – tja me je povabil prijatelj, ki je tam živel (lokacijsko blizu in cenovno precej prijaznejša kot Avstralija sta bili dobra kombinacija za planirano avanturo). Planeti so se poklopili in prijatelj je postal fant, zato sem se čez leto dni preselila v Indonezijo, na majhen otok Gili Trawangan.

Po 3 mesecih bivanja tam in “žongliranja” v moji glavi, s čim se bom sedaj ukvarjala, je domov prišel fant z vprašanjem, ali bi učila jogo. Videl je plakat za učiteljski tečaj “viseče joge”. Čeprav sem klasično jogo srečala že prej, sebe prej nisem začutila kot učiteljico joge. Vendar pa je videoposnetek te “nove stvari” in viseči pasovi v njem prebudil v meni instant navdušenje! O vav!!

Viseči pasovi so me najprej spomnili na plezalni pas (plezanje sem v Indoneziji v tistem času precej pogrešala) in odločitev, da se vpišem na učiteljski tečaj je bila takojšnja. Komaj sem čakala začetek tečaja in ko sem pas spoznala in začutila še tam, je bila ljubezen dokončna (in se je kasneje le nadgrajevala). 

Raziskovanje pasu (in širin joge)

5-dnevni tečaj viseče joge je minil, kot bi mignil. Na njem sem se izredno zabavala in odkrivala osnove uporabe visečega pasu. Ker smo kot del paketa ob zaključku dobili tudi pas (juhej!) sem raziskovanje z ogromnim navdušenjem nadaljevala doma – pas je bil vse, o čemer sem razmišljala, govorila in čutila skozi dan.:) Imela sem srečo, saj me je le teden dni po končanem tečaju k učenju joge povabila lastnica studia na otoku in tako sem se “vrgla v vodo” oz. prakso učenja takoj.

teaching Gili T. studio
teaching Gili T. 2

Učenje ur joge nekajkrat tedensko in neskončne ure igranja s pasom doma (vse dneve, cele dneve) so zaznamovale moje prvo leto v Indoneziji, to je bilo praktično vse, kar sem tam počela. Neskončno hvaležna sem za to obdobje “kreativnega fokusa” in raziskovanja, saj je postavilo temelj, na podlagi katerega je zrasla moja vizija uporabe visečega pasu.

Ker sama nisem bila jogistka do takrat, sem pas uporabljala “po svoje” – instinkitvo, kot mi je pasalo na telo – raztegnit, nagnit, potisnit, zaguncat itd. Ker je bila Fly High Yoga (katere tečaj sem opravila) takrat še na čistih začetkih (bila sem 3. generacija učiteljev te joge kadarkoli), sem se pri učenju ur kmalu naveličala ponavljati iste poze, zato sem v vadbe začela vnašati svoje elemente, povezave itd. Zaradi lastne potrebe “po novem” je bila vsaka ura, ki sem jo pripravila, drugačna (pripravi sem posvečala ure, dneve) in bolj in bolj mi je postajalo jasno, kakšen izjemen potencial ima pas! 

Moje navdušenje so hitro prepoznali tudi vodilni v Fly High Yogi, zato sem aktivno sodelovala z njimi tudi na drugih področjih (razvoj joge, vizija, programi, učenje/mentoriranje na učiteljskih tečajih itd.).

V drugem letu , preživetim v tujini, sem svoje znanje nadgrajevala z različnimi jogijskimi tečaji (osnovnim jogijskim tečajem na Tajskem in drugimi krajšimi na sosednjem Baliju), vse pogostejši so bili obiski Balija in raziskovanje vseh dimenzij joge in povezanih vsebin.

Praktično ni bilo stila, ki ga ne bi sprobala in uživala sem ob odkrivanju vsega, kar joga v širšem smislu ponuja. Nič pa me ni prepričalo in zasvojilo tako, kot viseči pas, h kateremu sem se vedno znova vračala in svoje navdušenje nad njim predajala vsem, ki so me bili pripravljeni poslušati o tem. 🙂

Postavitev koncepta Move Aerial

Tisto, kar me je najbolj navduševalo pri visečem pasu je bila raznolikost gibanja, ki sem ga ustvarjala z njim (ter občutki, ki jih pri tem/po tem dobiš 😉 ). Karkoli narediš s pasom, je prav, kakorkoli ga primes, nekaj rata – pas je vedno “tam”. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da se moje videnje uporabe pasu razlikuje od koncepta Fly High Yoge (ki izhaja iz Iyengar, tradicionalne oblike joge, ki poudarja pravilno poravnavo telesa, “body alignment”). To, kar sem jaz počela s pasom, sploh ni bila več joga. To je bilo – gibanje (ki sicer vključuje jogijsko znanje, filozofijo sodelovanja s telesom, tudi elemente).

Zato sem začela razmišljati o svojem konceptu uporabe visečega pasu – kot pripomočka za raznoliko, vsestransko telesno gibanje. Ljudem sem želela približati svoje počutje ob vadbi z njim.

Ideja o “aerial body movementu”, torej “body movementu with the use of an aerial prop” se je v moji glavi samodejno razvijala in nadgrajevala do jasne vizije “kaj in komu” – pas za vse, ki si želijo zanimivega, zabavnega telesnega gibanja, ki jim na vabljiv, neprisiljen način prinese lahkotnost telesnega počutja (uma in duha) 😉

 “To bi morali delati vsi!” (ki si želijo dobrega počutja) je bil stavek, ki se je že zelo zgodaj v mojem razvoju vsidral v mojo glavo in resnično si želim, da bi bila vadba s pasom dostopna vsem (ne le jogistom, močnim ali gibčnim ljudem)! Zato sem ustvarila koncept, ki ponuja aerial gibanje za vse. Več o konceptu Move Aerial v prihodnjem blogu.   

S pasom sem našla svoje poslanstvo, strast in neskončno veselje, ki ga z vso strastjo predajam ljudem – v dobro vseh, ki ga poizkusijo. Jogijska pot (in stvari ob/na njej) so mi prinesle nešteto drugih perspektiv, znanj in zavedanje sebe na način, do katerega prej nisem dostopala – po srcu in duši sem resnično postala jogi. To, kar me vleče pri visečem pasu bolj kot pri njenih drugih oblikah, pa je neskončna kreativnost ustvarjanja, raznolikost gibanja in praktičnost pasu – je pripomoček, ki te enostavno “potegne”, prav tako telesni občutki in emocije, ki se vzbudijo z njim. Neskončno sem vesela in hvaležna, da sem ustvarila koncept, s katerim lahko svoje občutke o visečem pasu približam tudi drugim ljudem in da sem našla nekaj, kar je zares “moje”, v najlepšem pomenu besede. Lastni izraz in neskončno področje ustvarjanja (vadbe so le začetek, veliko več prihaja v prihodnosti 😉 ).

Navdušena (in hvaležna) sem, ko vidim, da postaja vadba s pasom strast in ljubezen tudi drugih, ki jo izkusijo.

Vabljeni, da stopite na “aerial” pot tudi vi! 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja